Sidranje

Vgradnja trajnih geotehničnih sider, najpogosteje pramenskih, je tehnološko najzahtevnejši postopek, saj mora sidro zagotavljati stabilnost več desetletij. Postopek se začne z vrtanjem vrtine s pomočjo vrtalne garniture, pri čemer se za čiščenje in odstranjevanje medija uporablja izpihovanje s stisnjenim zrakom pod visokim pritiskom. Ko je vrtina izvrtana in temeljito očiščena, sledi vstavljanje vnaprej pripravljenega sidra. Za razliko od začasnih sider imajo trajna sidra dvojno protikorozijsko zaščito, kjer so jekleni prameni ali palica že v tovarni vstavljeni v rebrasto plastično cev in obdani s posebno maso.

Nato sledi notranje injektiranje, kjer se prostor znotraj rebraste plastične cevi zapolni s posebno cementno maso, ki prame tesno poveže s cevjo in prepreči kakršenkoli dostop vlage neposredno do jekla. Temu sledi zunanje injektiranje, kjer se s cementno maso zapolni prostor med zunanjo steno rebraste cevi in steno vrtine, kar ustvari vezni del sidra v coni sidranja. Medtem ko se v veznem delu s tem vzpostavi trdna povezava s hribino, ostane prosti del sidra gibljiv za kasnejše napenjanje.

Ko se injekcijske mase strdijo, se s hidravličnimi stiskalnicami izvede prednapenjanje, s čimer sidro aktivno obremenimo. Postopek se zaključi z namestitvijo trajne sidrne glave in zaščitne kape, napolnjene s protikorozijskim sredstvom, kar zagotavlja dolgotrajno stabilnost celotnega sistema.

Postopek sidranja v gradbeništvu se začne z natančno analizo geološke sestave terena, kjer se preveri sestava in določi vrsto sidranja, ki bo glede na obremenitve in pogoje najprimernejša. Za začasno stabilizacijo se vgrajujejo predvsem IBO in SN sidra.

Pri IBO sidrih, ki so samovrtalna, se postopek začne s pritrditvijo vrtalne krone na votlo jekleno palico. Ta palica služi kot vrtalni drog, ki ga vrtalna garnitura pod pritiskom zabija in vrti neposredno v hribino. Med samim vrtanjem se skozi votlo sredino palice pod visokim pritiskom nenehno vpihava stisnjen zrak, ki sproti izpihuje zdrobljen material in prah iz vrtine na površje. Ko sidro doseže končno globino, se namesto zraka skozi isto votlo steblo vbrizga cementna injekcijska masa, ki zapolni prostor med sidrom in steno vrtine ter se zažre v okoliške razpoke. Po strditvi mase se na konec palice namesti podložna plošča in matica, ki sidro fiksirata.

Pri SN sidrih oziroma klasičnih palčnih sidrih je postopek ločen na dve jasni fazi, pri čemer je čistoča vrtine ključna za nosilnost. Najprej se s svedrom izvrta luknja zahtevanega premera, pri čemer se ves čas uporablja izpih s stisnjenim zrakom, da se vrtina sproti prazni. Po izvleku svedra se vrtina še enkrat temeljito izpiha s pomočjo vrtalne garniture ali ročne zračne pištole, da se s sten odstranijo vse nečistoče, ki bi lahko delovale kot ločilni sloj. V tako očiščeno suho vrtino se nato vbrizga injekcijska masa. Šele v to svežo maso se potisne polna jeklena rebrasta palica. Ko se masa okoli palice popolnoma strdi in ustvari močno vez s hribino, se na zunanji